• Občina Vrhnika
  

  -	Občina Vrhnika
  -	Pobratene občine
  -	Kulturna dediščina
  -	Naravna dediščina
  -	Zgodovina Vrhnike
  -	Znani Vrhničani
  -	Domača in umetna obrt

• Župan in podžupana
• Občinska uprava
• Občinski svet
• Nadzorni odbor
• Krajevne skupnosti
• Javni zavodi in ustanove
• Društva
• Gospodarstvo
• Informacije jav. značaja
• Naš časopis
• Predpisi
• Razpisi, natečaji, naročila in namere
• Vloge in obrazci
• Dokumenti v javni obravnavi
• Energetsko svetovalna pisarna Ensvet
• Epidemija koronavirus (COVID-19)
• Lokalno
• Projekti
• Prostorski akti v pripravi

Znani Vrhničani

Jožef Petkovšek (1864 -1898)

Rodil se je na Verdu, osnovno šolo je obiskoval na Vrhniki in v Idriji, kasneje pa je tri leta obiskoval ljubljansko realko. Leta 1879 je po lastni odločitvi kot vojak odšel v Bosno, kjer je ostal tri leta.

Šolati se je začel pri rojaku Simonu Ogrinu, ki ga je 1882 usmeril v Benetke, od tam pa je še istega leta odšel na akademijo v Muenchen, kjer se je vpisal v razred Karla Rauppa in v naslednjem letu v šolo Otta Seitza. Leto kasneje se je v Parizu seznanil z Jurijem Šubicem in njegovim krogom ter se vpisal v zasebno šolo Alexandra Cabanela in Gustava Boulangerja. Toda več časa je preživel na Salonu, v Louvru in v Musee du Luxembourg, kjer je kopiral dela J. De Ribere in žanrskih realistov ter slikal portrete in tihožitja.


Leta 1885 se je vrnil v Muenchen, kjer se je srečal z Veselom in Ažbetom, potem pa se je vrnil domov na Verd, od koder je večkrat potoval do Benetk. Leta 1888 se je poročil z mlado Marijo Filipesco, vendar je na poročnem potovanju doživel prvi napad duševne bolezni. Odtlej je živel med umobolnico in domom, zapadel je tudi v precejšnje dolgove, tako da je uvedel delno razprodajo premoženja in dela posestva. Leta 1892 je še zadnjič odpotoval v Muenchen, kjer naj bi nadaljeval študij, vendar se mu je zdravstveno stanje znova poslabšalo, zato se je vrnil v umobolnico, kjer je leta 1898 umrl.

Umetniška vrednost njegovih slik je bila na razprodaji njegovega premoženja med boleznijo ocenjena kot nična in mnogo se jih je porazgubilo. Šele po smrti so ga upoštevali umetniki, zlasti Rihard Jakopič in Ivan Cankar (črtica Petkovškov obraz), pozneje pa je bil prepoznan kot predhodnik ekspresionizma in predvsem kot začetnik eksistencialno občutenega slikarstva, t.i. temnega modernizma. Zaradi svoje usode, nerazumljenosti v meščanski družbi in celo med domačimi, med katerimi se je čutil tujca, kot je posebej razvidno iz izrazno zgoščene psihotično tesnobne slike Doma, je postal mitična kultna figura poznejšega slovenskega slikarstva.